ZALA
Danes zgodba teče o deklici, ki se je rodila točno eno leto po tem, ko je nehal utripati srček njenega nerojenega brata ali sestrice. Že v nosečnosti me je, kot ostali moji otroci, božala v trebuhu. 
Zala je že od rojstva dalje imela težave s hranjenjem. V prvih mesecih njen razvoj ni potekal po normalnih’ pričakovanjih. Ob zastoju dihanja pri šestih mesecih so se v zdravstvu ‘zganili’ in namenili pozornost raziskavi, kaj se z otrokom dogaja. Dobila je cel kup diagnoz: od refluksa do manjšega mišičnega tonusa ter posledično sum, da otrok ne bo zmožen hoditi. Pri zadnji diagnozi nezmožnosti hoje in posledično odmiranja mišičnega tkiva, sem vedela, da je potrebna korenita sprememba v moji glavi. Najprej sem v mislih zmečkala papir z vsemi diagnozami in ga vrgla v smeti. Naslednja je bila miselna slika mene in vseh mojih treh otrok, kako se držimo za roke in skupaj tečemo čez travnik poln marjetic. To sliko sem v naslednjih letih v mislih obujala dnevno po več minut. 
Pri uradni medicini sem sprejela pomoč iz fizioterapije, specialnega pedagoga, delovne terapije in logopeda. Deklica je počasi napredovala. Ko sem jo opazovala pri fizioterapiji ali delovni terapiji, sem doma s pripomočki, ki sem jih imela na voljo, poskusila napraviti dinamično okolje, skozi katerega je deklica rastla. O detajlih dinamičnega okolja bo opisano v prispevku o Hišnih Učnih Poligonih.
Odraščanje deklice sem podprla tudi z alternativnimi pristopi: od craniosakralne terapije, z dotikom do zdravja, poslušanja glasbe v frekvencah zdravljenja, masaže telesa, …
Čeprav je bila razvojna zdravnica v začetku procesa zdravljenja mojega otroka zelo skeptična, mi je po nekaj letih podarila stavek, da se deklica razvija bolje, kot bi si najbolje lahko zamislili in mi dala vedeti, da sem z določenimi ‘domačimi’ in ‘naravnimi’ pristopi zelo veliko naredila za tega otroka. 
Človek je zelo inteligentno bitje in v marsičem lahko preseže meje nemogočega.
